Slovenski klub nizozemskih ovčarjev je bil ustanovljen 8. septembra 2020 pod okriljem Akademije šolanih in delovnih psov Maribor in sprejet tudi v Svetovno organizacijo Nizozemskih ovčarjev (WDSF).

Zgodovina pasme

Že od nekdaj so Nizozemci imeli razvito poljedelsko kulturo, zato so potrebovali primernega psa, ki jim je pomagal. Nizozemski ovčarji so tako vsestranski, da so zganjali kokoši, gnali krave in ovce do travnikov, trgov in pristanišč, vlekli vozičke za mleko, čuvali meje polj, da drobnica ni prišla do pridelka in še bi lahko naštevali. Poleg odličnega ovčarskega nagona so tudi odlični čuvaji.

Na Nizozemskem je z letom 1900 upadlo število ovc in zato tudi potrebe po pastirskem psu. Prav zaradi omenjene vsestranskosti in zmožnosti hitrega učenja, je pasma postala priljubljena za šolanje. Tako se je njihove delovne naloge  spremenile in postali so policijski psi, iskalno-sledilni psi in vodniki slepih.
Vzrejo večine psov so v času II. svetovne vojne na Nizozemskem ukinili ali pa so jih odpeljali Nemci za vojne namene. Zato je pasma skoraj izumrla.

Po vojni so ponovno začeli z vzrejo, vendar so zaradi pomanjkanja genske raznolikosti vključevali pse neznanega izvora ali belgijske ovčarje. V nizozemskem pasemskem klubu se s to prakso niso strinjali, zato so vzrejo na ta način ukinili.  Z dovoljenjem nizozemskega pasemskega kluba je bil leta 1959 belgijski laekenois uporabljen za razširitev sorte z grobo dlako.

Prvi standard pasme je bil napisan že 12. junija 1898.

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI